Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Maribor (RKS - OZ Maribor) je prostovoljna, samostojna, nevladna, humanitarna, nepridobitna organizacija, ki deluje na območju Mestne občine Maribor in občin Duplek, Hoče-Slivnica, Kungota, Lovrenc na Pohorju, Miklavž na Dravskem polju, Pesnica, Rače-Fram, Ruše, Selnica ob Dravi, Starše ter Šentilj.
RKS - OZ Maribor sestavljajo Krajevne organizacije Rdečega križa (KO RK) in četrtne organizacije Rdečega križa (ČO RK), ki delujejo na urbanem delu mesta Maribora kot metoda dela, osnova delovanja pa so Statut OZ RK Maribor, Statut RKS in Zakon o Rdečem križu Slovenije, (UL RS št.: 7/93).
Za pravočasno in uspešno izvajanje nalog in zadolžitev s strani organov RKS - OZ Maribor je zadolžena Strokovna služba RKS - OZ Maribor, ki jo sestavlja 6 delavcev.
Kot pomoč pri delu v posameznih humanitarnih programih so vključene delavke-ci iz programa Javnih del Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje - Območna služba Maribor.
Za izvajanje programa zdravstvenega in socialnega letovanja otrok v Letovišču primarija Kurta Kanclerja Punat na otoku Krku smo zaradi prilagajanja zakonodaji Republike Hrvaške ustanovili samostojno družbo »Omladinsko odmaralište Punat, d.o.o«.
Družba je v 100% lasti OZ Maribor in jo vodi Skupščina družbe - člani Skupščine so člani UO RK Maribor in Uprava družbe - direktor družbe je po položaju sekretar OZ Maribor.
KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED
Ideja o organizaciji Rdečega križa se ni rodila čez noč. Izoblikovati so se morali pogoji za nastanek nove kvalitete v odnosih med ljudmi in državami in le v določenih zgodovinskih okoliščinah so lahko padle na plodna tla ideje Jelene Pavlovne, Florence Nightingale in Henrya Dunanta. Potrebni sta bili še dve strašni vojni, da je ideja ranjenim vojakom postala trajna praksa. Gibanje Rdečega križa je nastalo po objavi knjige »Spomini na Solferino«, v kateri je Dunant opisal grozljive izkušnje po bitki pri Solferinu, kjer so bili leta 1859 krvavi boji med avstrijskimi in francosko-sardinskimi vojaškimi enotami. Leta 1863 so v Ženevi organizirali konferenco, na kateri so izrazili željo, da se poljske bolnišnice v vojni razglasijo za nevtralne in se jih ne napada in da zaščita velja tudi za vojaško zdravstveno osebje, prostovoljce pri zagotavljanju pomoči in tudi same ranjence.
Samo tri leta od začetkov gibanja (leta 1866) je bilo ustanovljeno na Krajnskem »Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, vdovam in otrokom«, tako da zato letos praznujemo 140-letnico delovanja Rdečega križa na Slovenskem. S tem dejanjem smo Slovenci že takrat postali del evropske kulture in medsebojnih humanitarnih odnosov, na kar smo lahko vsi, ki delujemo v vrstah Rdečega križa Slovenije, danes še kako ponosni!
Za razvoj gibanja Rdečega križa na Slovenskem so bili pomembni na našem področju naslednji dogodki:
- 1879 – ustanovitev moškega društva »Domoljubno pomožno društvo deželno« na Krajnskem,
- 1902 – združitev ženskega in moškega društva,
- 1918 – prekine se zveza z Avstrijskim Rdečim križem in ustanovi se »Slovenski Rdeči križ«,
- 1921 – kraljevska vlada v Beogradu sprejme odločbo o delovanju RKS v Kraljevini SHS,
- 1929 – po slovenski deželi se ustanavljajo Krajevni odbori Rdečega križa, ki jih vodijo slovenski ljudje (KORK Maribor je vodil dr. Jankovič),
- 1941 – društva RK so razpuščena, okupator je ustanovil svoja društva RK,
- 1944 – 18. junija je bil ustanovni zbor obnove RKS v Gradacu v Beli krajini, po vojni se RKS vključi v organizacijo RK Jugoslavije, ki deluje do leta 1991, ko se po razglasitvi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije osamosvoji in deluje kot samostojni Rdeči križ Slovenije,
- 1993 – Mednarodna organizacija rdečega križa (MORK) prizna RKS kot samostojno in enakopravno članico mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca.
Ob spremembi lokalne organiziranosti in ob dopisu Oblastnega odbora RK iz Ljubljane, je Upravni odbor zdravniškega društva Maribor prevzel pobudo za ustanovitev slovenskega krajevnega odbora RK Maribor. Tako je bil 2. junija 1929 ustanovni zbor KORK Maribor v Gambrinusovi dvorani, za predsednika krajevne organizacije RK pa je bil izvoljen dr. Franc Jankovič, kaznilniški zdravnik in minister. V tem obdobju so bili ustanovljeni tudi krajevni odbori RK na Pobrežju, (vodil ga je Matija Volk, poročnik v pokoju), Sv. Lovrencu na Pohorju (vodil ga je dr. Lojze Pirnat, zasebni zdravnik) in na Studencih (vodil ga je Aleksander Alt, šolski upravitelj). Uspešno delovanje organov slovenskega Rdečega križa v Mariboru in njegovi okolici v tem obdobju je imelo ob humanitarnem še posebej nacionalni in kulturni pomen, saj so bila druženja prostovoljcev in aktivistov ter vse aktivnosti zelo pomembne v obdobju večje socialne diferenciacije in prihajajoče nevarnosti naciofašizma.
V času II. svetovne vojne je RK deloval po zahtevah okupatorja, »Nemčiji sovražno delovanje in sum sodelovanja za OF« pa so bili vzrok za aretacije in pošiljanje aktivistov v taborišča, kjer je velika večina umrla. V takšnih pogojih se je oblikovala potreba in interes po ustanovitvi Slovenskega Rdečega križa, zato ne preseneča pobuda za ustanovitev in obnovitev delovanja Rdečega križa Slovenije – na osvobojenem ozemlju v Gradacu v Beli Krajini je bil tako 18. junija 1944 ustanovni zbor in prvi predsednik je postal dr. Drago Marušič, nekdanji ban in minister SNOS. Ob tem je pomemben podatek, da je Glavni odbor RKS 11. septembra 1944 v Ženevo sporočil Ligi društev Rdečega križa, da je bil ustanovljen rdeči križ Slovenije, kar kaže na veliko avtonomijo kljub temu, da smo bili federalni del rdečega križa Jugoslavije.
Takoj po II. svetovni vojni je bil junija 1945 že ustanovljen mestni odbor RK Maribor, ki ga je vodil dr. Kovačič, kirurg iz splošne bolnišnice Maribor, od 1946 dalje pa je bil predsednik dr. Maks Pohar, ki se je razdajal s srcem in ves prosti čas posvetil ljudem in aktivistom, ki so delali v KORK. Organiziranost RK v Mariboru se je v različnih obdobjih prilagajala potrebam in interesom ljudi in občinam ob temeljni odločitvi, da mora zagotavljati optimalno mobilnost in možnosti za uspešno izvajanje vseh ukrepov in humanitarnih aktivnosti.
Uspešni predsedniki naše organizacije v Mariboru so bili še dr. Srečko Koren (1974-1986), dr. Srečko Kelc (1986-1988) in prim. Kurt Kancler, dr.med. (1988-2015), Alojz Kovačič od 2015- 2016. Tajnice oz sekretarji pa so bili v vsem povojnem obdobju: Ljuba Kodre (1945-1960), Romana Vobovnik (1961-1965), dr. Srečko Koren (1965-1966), Majda Šlajmer-Japelj (1966), Lidunka Krajnc (1967-1976), Srečko Kovačič (1977-1999) in Alojz Kovačič (1999-2015).